Uvedba centralnobančnih digitalnih valut prej, kot si mislimo?

Svet se trenutno pred našimi očmi spreminja in posledice teh sprememb bomo zagotovo kmalu občutili vsi. Že geopolitična situacija s povezovanjem Rusije, Kitajske, Indije, Savdske Arabije in Irana v želji po obračunavanju surovin brez ameriškega dolarja, kaže na povsem spremenjene globalne denarne razmere in nove možnosti porazdelitve svetovne moči. So torej trenutne monetarne in geopolitične razmere idealne za uvedbo digitalnega denarja?

Dejstvo, da ima trenutno ameriški bančni sistem velike težave zaradi hitrega dvigovanja obrestnih mer, daje slutiti, da bodo rešitve obstoječe situacije verjetno nekaj takšnega, kar do sedaj v zgodovini še nismo občutili. Upada namreč zaupanje v trenutni obstoječi denarni sistem – in to ne le v Ameriki – kar lahko seveda pomeni velike težave centralnih odločevalcev.

Fiat sistem, torej sistem nekritega papirnatega denarja, v katerem smo že vse od leta 1971 dalje, je namreč trenutno na prelomni točki. Omenjeni sistem lahko funkcionira zgolj in samo takrat, ko imamo ljudje zaupanje v denar, v vrednost denarja. Ko se to zaupanje zamaje, se lahko fiat sistemu piše zelo slabo – ljudje dvignejo denar iz bank in ga želijo pretopiti v kaj drugega, s čimer bi lahko ohranili svojo kupno moč.

Fiat denar – sistem, ki ga imamo trenutno – je denar, izdan s strani vlade. V preteklosti je bilo potrebno za zagotovitev stabilnosti izdanega denarja imeti neko podporo, recimo v fizičnem zlatu. Od leta 1971 naprej, ko živimo v obdobju papirnatega denarja brez kritja, pa ves novi denar pride »na svet« z novimi zadolžitvami, torej nima kritja nikjer drugje kot zgolj v zaupanju ljudi.

Visoka inflacija in prekinjene dobavne verige v zadnjih treh letih močno zmanjšujejo kupno moč papirnatega denarja (dolar, evro itn.) in s tem majajo vero v stabilnost in verodostojnost trenutnega finančnega sistema in denarja, ki ga uporabljamo. V tem trenutku je to vidno predvsem v Ameriki, a ogenj nezaupanja se lahko hitro razširi povsod po svetu (oglejte si samo primer Venezuele, kjer je vrednost tamkajšnjega denarja že skoraj povsem blizu nič).

Kaj sploh so centralnobančne digitalne valute?

Najprej, kot najbolj pomembno, centralnobančne digitalne valute niso kriptovalute. Digitalne valute, uvedene s strani centralnih bank, bodo oblika povsem centraliziranega digitalnega denarja. Njihova vrednost bo tako določena s strani centralne banke in bo enakovredna »fiat« valuti neke države.

Številne države tako že razvijajo centralnobančne digitalne valute (CBDC), nekatere so jih že uvedle v testno fazo, kar pomeni, da smo precej blizu večjim spremembam na tem področju. Če bi želeli preprosto definicijo, se trenutno centralnobančne digitalne valute predstavljajo kot rešitev za nepotrebno upravljanje s fizičnim denarjem. Cilj CBDC-jev je, da bi potrošnikom in podjetjem zagotovili preprostejše upravljanje z denarjem, zasebnost, prenosljivost, udobje in dostopnost. Ali vse to res drži, si bomo ogledali v nadaljevanju.

CBDC-ji bodo centralni banki izdajateljici zagotovili sredstva za bolj direktno izvajanje denarne politike za zagotavljanje stabilnosti, nadzora nad rastjo in vpliva na inflacijo. Kot je v svojem zadnjem poročilu objavila Ameriška centralna banka FED, se pred uvedbo CBDC-jev soočamo tako s prednostmi kot slabostmi.

Prednosti, ki jih vidijo centralni bankirji v Ameriki, so predvsem v odpravi tveganja tretjih oseb (odtujitev denarja), nižjih stroških čezmejnih transakcij in ohranitev prevladujočega položaja ameriškega dolarja v svetovni trgovini. Z digitalnim dolarjem bi tako Američanom omogočili dostop do finančnih sredstev brez dodatnih bančnih storitev, saj bi bila s tem vzpostavljena direktna povezava med centralno banko in potrošniki.

Slabosti uvedbe digitalnih centralnobančnih valut pa so predvsem v tem, da se bo z uvedbo digitalnega denarja povsem spremenila finančna struktura in mehanizmi, ki jih poznamo danes. Zaenkrat še vedno ni znano, kako bi omenjena uvedba digitalnega denarja vplivala na stroške gospodinjstev, naložbe, bančne rezerve, obrestne mere itn. Prav tako ni nikjer zagotovljeno, da bi ta prehod omogočil večjo stabilnost celotnega finančnega sistema – da bi npr. v primeru finančne krize centralne banke imele dovolj likvidnosti, da preko tega sistema pomagajo in olajšajo krizo.

Največji izziv, ki ga vidim pri uvedbi digitalnega denarja, pa je v zasebnosti. Ko po eni strani tisti, ki želijo uvesti digitalni denar, pravijo, da bo to pomenilo konec pranja denarja in financiranja terorizma, se moramo v isti sapi zavedati, da to pomeni popolno izgubo anonimnosti, zasebnosti in diskretnosti pri opravljanju vsakdanjih transakcij za nas potrošnike.

Kljub temu da bi digitalni denar olajšal življenje posameznikom, se je potrebno zavedati, da z uvedbo digitalnega denarja predajamo vso kontrolo in nadzor ter izgubo anonimnosti v roke centralnim bankirjem. To lahko pomeni, da se bo lažje kar na daljavo »zaklenilo« sumljivo denarnico, da bo oblast vedela točno, kaj kupujemo, kdaj kupujemo, kam trošimo naš denar itn.

Zato – še enkrat – digitalno centralnobančne valute niso in ne bodo kriptovalute. Kriptovalute so še vedno neregulirane in decentralizirane (regulacija prihaja z vsakim dnem hitreje) in dajejo moč denarja ljudem nazaj v njihove roke. To seveda ni – kot nam je verjetno jasno – povšeči centralnim bankirjem in državam, ki želijo z digitalnim denarjem samo preoblikovati trenutni fiat sistem, a brez večjega upanja, da bi pri tem uporabile kakšno kriptovaluto, verjetno zgolj tehnologijo blockchaina.

Bo Amerika uvedla digitalni dolar?

Ameriški digitalni dolar (seveda tudi evro) bi tako oblastem zagotovil skorajda neomejeno digitalno orodje za nadzor in tudi cenzuro državljanov. Sicer se trenutno njihov CBDC oglašuje kot sistem, ki bo veliko bolj učinkovit in bo pomagal pri zagotavljanju denarne moči tistim, ki nimajo bančnih računov. A bo hkrati to tudi moč, da lahko centralni planerji v hipu in čez noč zamrznejo in odtujijo sredstva od posameznika, za katerega menijo, da je nevaren režimu in državi.

Amerika v preteklosti ni imela želje ali potrebe po uvedbi digitalnega denarja, saj na vidiku ni bilo konkurenčnih sistemov ali večjih sprememb. Zdaj, s pojavom kriptovalut (posebej bitcoina) in spremembami na geopolitičnem parketu, pa se zdi, da je to naslednji logični korak v zahodni finančni infrastrukturi, ki jo obvladujejo Američani.

In ne le to, Amerika je trenutno – zaradi naraščajočih težav v bančnem sektorju – dobesedno potisnjena v kot, kjer se sooča s pomembnim dejstvom, da upada zaupanje v trenuten obstoječi denarni sistem (dvigi denarja iz bank itn.). To je namreč potencialno zelo nevarno, saj je vedno, ko je v preteklosti prišlo do velikega upada zaupanja potrošnikov v finančni sistem in obstoječo denarno valuto, sledila večja revolucija, sprememba in ponekod tudi vojna.  

Imam občutek, da bodo CBDC-ji, posebej s strani Amerike, predstavljeni kot rešitev za trenutne težave v naraščajoči bančni in finančni krizi, zato upam, da bomo pred uvedbo omenjenih digitalnih valut soočili različna mnenja in dodobra pregledali vse prednosti in slabosti. Namreč, če bomo kar slepo verjeli, da je tole res »rešitev« za vse trenutne težave, bomo vsekakor na poti, da izgubimo še zadnjo anonimnost, diskretnost in zasebnost. Kar pa si, glede na družbene in globalne spremembe, sredi katerih smo trenutno, ne bi smeli dovoliti. 

Članek avtorja Matjaža Štamulaka, neodvisnega finančnega svetovalca, je bil objavljen v aprilski številki revije Obrtnik podjentik.